V tradicionalnem sistemu plina, ki ga poganja kabel, jeklena vrvica povezuje stopalko za plin neposredno z ventilom za plin, kar vzpostavlja prenosno razmerje 1:1; v bistvu se kot odpiranja plina natančno ujema z obsegom pritiska na pedal. Vendar pa za optimalno delovanje ni treba vedno odpreti plina do te določene stopnje, kar pomeni, da nastali kot odpiranja morda ni najučinkovitejši. Čeprav ta mehanska metoda ponuja neposredno povezavo, ji manjka natančnosti pri nadzoru. Nasprotno pa elektronski sistem za plin krmili odpiranje plina prek električnih kablov ali kabelskih snopov. Na prvi pogled se zdi, da je to preprosta zamenjava mehanskega kabla z električnim; v resnici pa predstavlja veliko več kot le spremembo načina povezave – omogoča samodejni nadzor nad celotno močjo vozila.
Ko voznik pritisne na plin, da pospeši, senzor položaja pedala odda zaznani signal prek kabla v krmilno enoto motorja (ECU). ECU analizira in ovrednoti podatke, preden izda ukaze pogonskemu motorju, ki nato regulira odpiranje plina. Z uporabo zaprtozančne logike "prenos signala-inteligentni izračun-izvedba/odziv" elektronski sistem za plin doseže natančen nadzor nad izhodno močjo. Glede regulacije pretoka gorljive zmesi: pri visoki obremenitvi se dušilna loputa na široko odpre, da omogoči večji volumen zmesi v valje. Pri sistemu, ki se poganja s kablom, je odpiranje plina nadzorovano izključno z globino pritiska na pedal, zaradi česar je težko natančno prilagoditi kot za doseganje teoretičnega razmerja zrak-gorivo. Nasprotno pa elektronski sistem za plin omogoča ECU, da analizira in primerja podatke, zbrane iz različnih senzorjev. Nato izda ukaze aktuatorju dušilne lopute za optimalen položaj ventila, s čimer zagotovi, da razmerje med zrakom in gorivom ostane blizu teoretičnega idealnega 14,7:1 pri različnih obremenitvah in pogojih delovanja, s čimer se omogoči popolno zgorevanje goriva.
